Banjšice / Zgodovina

Zgodovina | Naravne znamenitosti | Spominska obeležja

NEKAJ IZ ZGODOVINE BANJŠIC

Najstarejši zapis o Banjšicah sega v leto 1570, kar potrjuje vizitacijska listina. Po mnenju strokovnjakov pa Banjšice glede na izvor imena izvirajo iz časa Venetov. Da so Banjšice bile v zgodovini dobro naseljene pričajo sledovi prazgodovinskih gradišč pri Avčah ter rimski denar in zapestnice, najdene 1924 pri obnovitvenih delih v tem kraju. Za časa Goriških Grofov so skoraj v celoti spadale v njihovo zemljiško posest, saj razen nekaj posestev na zgornjih Banjšicah v lasti Rihemberžanov, okoli leta 1370 skoraj ni bilo drugih zemljiških posestev. Že okoli leta 1200 se nekateri kraji (Lohke, Mrcinje, Ravne) omenjajo v urbarjih Goriških grofov. Vsi ostali kraji na spodnjih Banjšicah pa se omenjajo že pred 14. stoletjem, na zgornjih Banjšicah pa do leta 1500. Banjšic ni obšel val turških vpadov konec 15. stoletja, zlasti ne predor po dolini Soče 1478, v izročilu znan po krutosti. Banjškarji so se udeležili tudi velikega tolminskega upora leta 1713. V 11. soški bitki so 19.08.1917 italijanske enote skušale z osvojitvijo Banjšic priti v dolino Idrijce in ogroziti osrednjo Slovenijo. Prodrli so le 6 do 10 km daleč.

Organizirani NOB se je začel poleti 1942, ko je na Banjšice prišla Tolminska četa. Jeseni 1942 so ustanovili prve terenske odbore OF. Dne 12.11.1942 so italijanske vojaške enote obkolile in preiskale Banjšice, kjer so bili štab Soškega odreda in dve četi Tolminskega bataljona. Enote Soškega odreda in četi Tolminskega bataljona so se rešile. Januarja 1943 je na Banjšice prispela patrulja Vipavske cete, ki se je, potem ko se ji je pridružilo dvainštirideset domačinov in drugih, razvila v novo, 5. četo Gregorčičevega bataljona. Od 23.12.1942 so bile Banjšice v kanalskem okrožju. Po kapitulaciji Italije je osvobojene Banjšice zajela vseljudska vstaja; v Lokovcu je bilo veliko zborovanje OF.

Po preboju Goriške fronte 25.09.1943 je sovražna ofenziva v prvi fazi Banjšice zajela, vendar je nemški okupator ni za stalno zasedel; s sosednjimi planotami je bila do osvoboditve večinoma osvobojeno ozemlje. Tu so se pogosto zbirale in zadrževale partizanske enote. Zadrževale so se 2. brigada VDV (Vojska državne varnosti) in ostale enote in ustanove 9. korpusa ter civilni okrožni in pokrajinski organi NOB. Poleti 1944 so v krajih izvolili NOO (Narodno osvobodilna organizacija), delovale so številne partizanske delavnice (čevljarske, ortopedske, šiviljske, kovaške) in kurirska postaja. Vse do konca vojne pa so Banjšice doživljale sovražne ofenzive in čistke, s tem je civilno prebivalstvo zelo trpelo. Po septembrski ofenzivi 1943 je Banjšice prešla še novembrska in decembrska, po velikem zborovanju za »popularizacijo« sklepov Avnoja v Kalu nad Kanalom 16.01.1944 januarska in nato še ofenzive julija in avgusta ter oktobra in decembra. Zlasti zadnja sovražna ofenziva marca 1945 je bila za prebivalstvo huda preizkušnja.

ŽIVLJENJSKI POGOJI NEKOČ IN DANES

Pozna poselitev in slabo rodovitna kraška pokrajina sta bili vzrok za razpršeno naselitev. Kmetje so krčili gozdove in na tak način pridobili majhna posestva. Kmetije so obsegale njivske površine, ki so bile omejene na dno vrtač, pašnike in travnike ter gozdne površine. Kraško razčlenjeno površje je zaradi skromnih naravnih razmer primerno le za živinorejo in gozdarstvo.

Kmetije so bile samoprehranitvenega značaja in polikulturno proizvodno usmerjene. Za prehrano so pridelovali krompir, zelje, fižol, pšenico, ječmen in ajdo, za krmo živine pa oves. Občasno so z viški pridelane hrane oskrbovali bližnjo Gorico. Z delom na kmetiji se je ukvarjala številna družina, pri čemer so si pomagali z živino (voli in konji) in doma izdelanim orodjem. Na planoti ni nobenega površinskega toka, zato je bil vedno prisoten problem oskrbe z vodo. Ni bilo tudi elektrike, telefona in dobrih cestnih povezav.

Po 2. svetovni vojni je kmetijstvo pričelo nazadovati. Zaradi odseljevanja prebivalcev v novo nastalo Novo Gorico se je začel spreminjati videz agrarne pokrajine. Veliko domačij je bilo zapuščenih in prepušcenih propadanju. Kulturna pokrajina je pričela v veliki meri propadati. Tisti pa, ki so ostali doma, so si poiskali zaposlitev v industriji. Z delom na kmetiji so se ukvarjali le še v popoldanskih urah ali pa je vso skrb za kmetijo v družini prevzelo starejše prebivalstvo.

Delo v gozdu je danes omejeno samo še na pripravo kurjave za zimo. Banjškarji so bili tudi zelo spretni v raznih domačih obrteh: kovaštvo, pletenje košar, izdelava kmečkega orodja, gospodinje so spretno pletle, šivale, vezle… Danes pa to počne le še pešcica ljudi.

PODNEBJE IN RASTJE

Podnebje na Banjšicah bi zaradi visoke lege, ki določa temperaturne razmere, lahko opredelili kot celinsko. Zime so mrzle in vetrovne. Tudi s snegom na Banjšicah narava ne skopari. Banjšarji se najbolj bojimo sneženja z močno burjo, ki dela visoke zamete in s tem onemogoča čiščenje in prevoznost cest. Slana lahko pade spomladi še štirideset dni kasneje, jeseni pa dvajset dni prej kot v nižjih delih pokrajine. Poletja pa so prav prijetna in topla. Ko v dolini govorijo o visoki vročini, je tudi pri nas na Banjšicah precej toplo, a rahel piš vetra ki zaveje čez planoto naredi to vročino znosnejšo. Banjšice so izdatno namočene, letno prejmejo od 2000 do 2500 mm padavin. To je ugodno za rast trave, pa tudi za vodno oskrbo prebivalcev, saj so nekateri še vedno vezani na kapnice.
Na Banjšicah in na celotni banjški planoti prevladujejo travniki in pašniki, le na najbolj strmih pobočjih uspeva bogat listnati gozd bukve, belega gabra... V hladnejših predelih uspevata smreka in jelka, ki se razraščata tudi zaradi načrtnega zasajanja.

PREBIVALSTVO

V času, ko je na Banjšicah služboval duhovnik Valentin Stanič (1802-1809), so Banjšice štele okoli 630 prebivalcev. Do največjega porasta je prišlo, kot tudi drugod na Primorskem, okoli leta 1900. Takrat so štele Banjšice okoli 910 prebivalcev.
Po 2. svetovni vojni, leta 1948, pa kaže statistika 670 prebivalcev.
Zadnji popis prebivalstva v letu 2002 pa je na Banjšicah naštel 264 ljudi